Ker je pečen piščanec vedno jed, ki jo jem na obali, ko sem v glasbenem studiu, je sedaj to mala šala na račun vsega. Producent, s katerim sodelujem, se namreč sedaj vedno šali, da je v resnici bil Izolski pečen piščanec tisti, ki je odgovoren, da je ta projekt pravzaprav nastal. Kar seveda niti najmanj ni res, je pa odgovoren, da sem bila sita na vseh obiskih v studiu, ko se je ta projekt delal. Mislim, da že nekaj mesecev vsakič, ko pridem tja, jem samo to. 

Je pa res, da tisti piščanec ni primerljiv in je najboljši pečen piščanec, ki sem ga kadarkoli jedla. Verjetno je še vedno tako dober, ker ga komaj dvakrat na teden jem. To je po eni strani kar malokrat, ampak več kot tokrat za zdaj nisem na obali. Si pa želim, da bi lahko bila večkrat tam in bi posledično lahko tudi mnogo več projektov naredila. Žal, pa na vse kar imam to ta trenutek ni izvedljivo. In me tudi odličen pečen piščanec ne more prepričati v to. Kar bi zagotovo me, če bi le obstajal kanček možnosti za to. Pa žal ne obstaja. 

Ravno odštevam dneve do naslednjega obiska, ki bo naslednji konec tedna. Po eni strani je to zelo blizu, po drugi strani pa spet zelo daleč. Na trenutke moram priznati, da se mi kar ustavlja čas. Sicer to pomeni, da več naredim po tem, ampak vseeno pa ni tisto, česar se zelo veselim bližje. To je pa pečen piščanec in pa zaključevanje mojega prvega glasbenega projekta. Marsikdo se verjetno čudi tej kombinaciji, ampak tako je. Hrana gre pa vedno poleg marsikakšnega dela. Lahko je to fizično, logično ali kreativno. Zagotovo si ne izbere vsak piščanca, ampak si izbere nekaj, kar mu pomaga, da se delo lažje nadaljuje in je kar se da uspešno.