Ko smo menjali okna, sem mislila, da delam dobro stvar – toplotna izolacija, tišina, nobenega prepiha. In ja, res je bilo bolje. Dokler ni po nekaj tednih začelo nekaj manjkati. Zrak. Tisti občutek, da je vse malo zatohlo, čeprav je čisto. Zjutraj sem se zbujala z megleno glavo, po kuhanju se je vlaga vlekla po stenah, in enostavno ni bilo več tistega občutka svežine.

Na kavi sem potožila prijatelju in on mi reče: ‘Namestila sva sistem za prezračevanje z rekuperacijo toplote, pa ti povem, da bi moral biti obvezen v vsaki hiši.’ Sem se smejala – resno, ventilator v steni? Ampak potem sem šla pogledat. V zraku pri njih ni bilo nobenega vonja, nobene vlage, vse je dišalo po čistem. Tako preprosta stvar, pa taka razlika.

Čez nekaj tednov sem se odločila tudi sama. Vgradnja je bila hitra, brez razbijanja. Majhna naprava, skoraj neopazna. Ko so jo prižgali, je tiho zapela. Prvi dan sem imela občutek, kot da je zunaj, samo brez vetra. Po dveh dneh ni bilo več rosenja po oknih. Po enem tednu sem spala bolje. Po mesecu sem ugotovila, da zrak doma ne ‘stoji’ več, ampak diha z mano.

Sistem za prezračevanje deluje tako, da ves čas počasi menja zrak – tisti iz prostora gre ven, svež pa pride noter, a toplota ostane. Zveni preveč idealno, dokler ga ne imaš. Ko zunaj piha, noter ostane mirno. Ko kuhaš, se vonj ne razleze po celem stanovanju. Poleti ne potrebuješ klimatske naprave, pozimi pa se toplota ne izgubi.

Najbolj zanimivo pa je, da sistem za prezračevanje skoraj ne opaziš. Tiho dela, 24 ur na dan, brez tvojega truda. In to je tista razlika, ki jo čutiš, ne da bi o njej razmišljal.

Danes, ko pridem domov, prvi vdih pove vse. Svež, rahel, naraven zrak – ne od spreja, ne od dišav, ampak pravi. In če bi morala izbrati eno stvar, ki mi je res izboljšala vsakdan, brez dvoma rečem: sistem za prezračevanje. Ker ko enkrat dihaš tak zrak, ne moreš več nazaj.…